Death metal čaga na pune

Reportaža izjemnega dogodka

Z izjemo reportaže koncerta Fates Warning v Ortu prispevam besedo po daljšem obdobju premora. Premora za razmislek, zidu, ki smo si ga postavili namreč ne bomo preskočili brez zaleta. Po nekaj letih komentiranja dogajanja na metal sceni doma in v tujini, od katerih se mi zdi edini pozitivni izplen, da smo se zaradi zapisanega kdaj skregali in posledično dali kakšno opažanje na tnalo, priznavam, da je pisanje postajalo čedalje težje, inspiracija pa je prihajala v šibkih sunkih.

Ali je mogoče, da se to dogaja meni? Življenje brez ognja in strasti se mi gnusi.

Razlog nemara tiči v tem, da postane hudo naporno iskati tisočo variacijo ubesedenja dejstva, da je band na odru žgal, publika pa ob tem norela. Pa ko bi vsaj to vedno bilo res. Dolga serija koncertov brez pravega doživetja, brez presežka in celo brez vrhunca je porodila vprašanje: "Kje hudiča je sex, drugs & rock'n'roll?". Koncertno doživljajsko mrtvilo, zbegani, odsotni pogledi nažganih poslušalcev med pozivi banda k čupanju in moshanju, slaba spolna struktura (3/4m, 1/4ž) in obvezni marketinški vložek, ki poziva k impulzivnemu konsumerizmu na koncu repertoarja, so privedli do obdobja raziskovanja po več kot dekadi trajajoči metal odpravi.

Odpravi, ki je zgubila vsako sled za ciljem.

Tedaj sem naletel ob psytrance kulturo in se sprva čudil, da tam srečujem vse tiste, ki so v očeh okamenelih metal starosti zapisani kot prestopniki, izdajalci, tisti, ki so zapustili metal barko zaradi očitnih razlogov in si drznili pogledati onstran obzorja. Ni trajalo dolgo, preden sem začudenje zamenjal za razumevanje. Scene, ki se je v kokon okorelosti zapletla zaradi lastnega elitizma, morda black metalske mizantropije, pa tudi na trenutke preveč zvesto recikliranih vzorcev je tisto noč z vso silo treščila v svojega "psihonavtičnega brata"*1, vse tiste, ki so jim podobne misli burkale um že pred leti. Zidovi so morali pasti.

Anemičnost, neznosa tišina publike!!! Sprašujem se, čemu vse to sploh počnemo, če ne doživljamo? Prevečkrat videno že meji na avtizem, postali smo strogo akademska publika. Skrajni čas je, da predremo lupino in pogledamo svet okoli nas. Ko se namreč poleže hrup samohvale o številčnosti in zvestobi glasbene scene, celo o tem, kako smo zadnja bojna vrsta ki rešuje klube pred propadom, ker podpiramo šank, ugotovimo, da v istih prostorih življenje lepše vzcveti brez nas.

Trans dobre težkometalne glasbe

Desetletno tradicijo škofjeloškega Live In-sanity-ja, sedaj z zloglasnim ter obletnico pričetka svojega življenja slavečim Čavićem na čelu, je tokratna konstelacija nebesnih teles pospremila v prav posebnem duh.
Ostriga je prvič v letošnji sezoni metalcem ponudila odprtozračni dogodek, ob skisani vremenski napovedi pa so ogranizatorji napeli moči in nad obiskovalci in bandom napeljali ceradasto streho. Cvetni prah, ki te dni prežema pomladansko nebo je v zraku pustil sledi afrodizijka, med katerega se je mešal vonj brezplačno postreženega obroka. "Prihonavtični brat" se je prerinil v tradicionalni mosh in nastal je ples, ki je najbolj prišel do izraza po metalskem spektaklu, ko se je dogajanje preselilo v notranje prostore kluba, rajanje do jutra je sprožal DJ Nibru (brat Fifsa, frontmana Armaroth).

Rojstvo standarda

Za najpozneje v noč plesoče je bilo urejeno tudi spanje. Paznovali smo torej rojstvo narave, rojstvo Čavićev in rojstvo novega standarda kakovosti, 4P  (pij, pojej, pleši, prespi*2). Najbolj od vsega pa smo pranovali čago, ki jo je "psihonavtični brat" prinesel nazaj v metal in tako prižgal ugaslo plamenico.

Report

Čago so otvorili obalni tehnični death metalci Incarnated. V pododrje se je ob prvih udarchih groovy bobnarske linije v hipu zbrala masa razpoloženih ljudi. Orgazmirali smo na kitarski duo Markota in Andreja, ob čeljusti smo se spotikali zlasti med solažami, kakršne lahko slišimo pri zgodjih Carcass, na kar časoma spomne tudi vokal. Ritem naveza ob brzenju po strunah vodi stabilno podlago, med prevladujočimi mid-tempo odseki pesmi pa se eksplozivno spopade z vodilnima inštrumentoma v bolj napuljenih riffih. Najbolj v spominu ostanejo prav taki odseki z pinch harmonijami, kakršne so se v ušesa usedale v zrelem obdobjo Pantere.

Razgretemu občinstvu se je naslednja predstavila savinjska zasedba paragorija in čago še pojačala z trademark ritmičnim lomlenjem in dvojnim globinskim golčanjem. Nastopili so z najbolj konsistentnim in udarnim zvokom, prav takoje band blestel v trdni uigranosti. Glasbeno so postregli z močnim koktejlom zapuščine Death, nevsiljivimi djentovskimi prijemi Messhuggah, časoma zasanjanimi pasažami z odtenkom Opeth... spretno povezano v nabor dovršenih avtorskih skladb. Band deluje kot prepričljiva celota, načrtovanost pesmi in reportoarja pa posameznih glasbenikov ne poriva na silo v ospredje, pač pa skupaj ustvarja zaras močan zvočni udar. Pretežni del repertoarja so sestavljale pesmi s prvenca Decomposition of Mind. Band se ni odločil za agresivno promocijo, in s tem obšel marsikatero uho, ki bi tej vrhnuski izdaji z zadovoljstvom prisluhnilo. Preslišati ta izdelek bi bila napaka.

Zadnji so že prav pompozno oder ugrabili kranjski Armaroth. Vaški škorci, kot bi jim sicer rad rekel, a se po vsakem nastopu raje ugriznem v jezik,  na odru odvržejo vsako pomanjševalnico in prižgejo vžigalno vrvico alkoholnim sodom pod njimi. Old-shcool death metalski groove s povsem drugačnim odtenkom poslušalca grabi za ovratnik in ga zdaj neusmiljeno stresa, zdaj tepta pod stampedom "palm-mute" riffov. Andrej na bobnih se izkaže v off-beat galami na katero so nas ščuvali zgodnji Decapitated. Publika se je bandu pridružila v zbujenju Destruktorja, ki je ves čas besno bruhal iz Fifsa. Suffocation/Cannibal Corpse zvočna grožnja človeštvu v podobi Armaroth enostavno deluje. Prednost domačega teritorija je dala prostor razvoju kemije med nastopajočim in navdušenci, ki so z bandom prekinili spodbujevalno rutino "Hej" in jo raje izrazili skozi domačo gorenjsko vzpodbudnico "ŽG!". Kar zadišalo je po goveji župci. Več o škorcih na armaroth.com.

Metal del programa se je s tem zaključil in pustil prostor drugim priljubljenim aktivnostim, o smislu in pomenu se je izreklo marsikaj, do jutra je škripal ročni nogomet, trkale so steklenice, zadovoljno se je kimalo pri kuharju.

Istega dne se je v Postojni odvila prav tako uspešna metal manifestacija, kar seveda prinaša v sceno vse zaupanje. Življenje se praznuje skozi ritual.

- Aleš

Opombe:

*[1] - recimo da tako poimenujem tiste, ki so ta pojemek strasti v sceni že zdavnaj prepoznali, nato pa... globoko razmislili... in zaživeli.

*[2] - originalno mišljeno drugače, pa recimo da dokler čakamo na birokratski popravek družbe na stanje zavesti ne bomo šli preveč eksplicitno.



59
12



Prikazano: 688 | Prebrano: 383 | Povprečni čas branja: 295s